Traveling and exploring with JUMBO: maj 2015

Zjutraj se zapeljem z avtom do Izzyja, ki me že čaka. Razpakiram kolo in že hitiva po kolesarski do Šmartnega. Tam je zbirno mesto, če se nama še kdo pridruži. Pripelje se še Daša in skupaj odrinemo skozi Dobravo proti Podgorju.

Vreme ni kazalo ne vem kako obetavno

Skozi Dobravo

Pot nas vodi naprej proti Suhem Dolu, kjer zavijemo na panoramsko pot proti Prevolniku. Peljemo se mimo kmetije Glasenčnik in pogledamo, če je Rupreht na vikendu. Ker je bilo vse prazno, nadaljujemo z zmernim tempom naprej. Noge so bile kar malo utrujene od prejšnje ture!

Mimo Glasenčnika

Ti pa ne boš hitrejša, je rekel Izzy

Mimo Pevolnika nadaljujemo proti Vernarici, a ne za dolgo, saj se odcepimo od ceste, ki vodi proti njej. Zavijemo desno in se malo spustimo. Na koncu ceste se nahaja nekakšno obračališče za gozdne kamione, ki nalagajo les, mi pa nadaljujemo po gozdni vlaki, do spusta katerega sva raziskala z Izzyjem pred kakšnim letom. Ob prihodu do točke spusta, sva oba malo zmedene, saj ''single'' ni nikjer, ampak samo neka široka gozdna vlaka. Daša je kar malo razočarana, saj sva ji oba obljubila, da bo danes vozila ''singltracke''. Spustimo se po vlaki, vmes pa ji Izzy zagotovi, da ''single'' še bodo. Zapeljemo se mimo vikenda, ki stoji na prelepi vasi in se spustimo naprej do gostilne Balek.

Vreme se je izboljšalo

Lep vikend in the middle of nowhere

Pri Balek srečamo gospoda, ki je domačin in ga malo povprašamo za pot. Svetuje nam, da naj se samo malo povzpnemo in po gozdni cestni nadaljujemo pot proti Svetemu Duhu. To tudi storimo, del poti nam dela družbo celo gospod, ki nam je povedal za pot (on seveda peš). Razidemo se, mi pa nadaljujemo našo odisejado in po peš poti zapeljemo v Raduše.

Table ob tematski poti

Kot je rekel gospod, smo zavili pri vikendu desno

Lepo je na levo in na desno

Noro lepi razgledi

Ob prihodu v Raduše, se dvignemo še na hrib pred nami in se po poti spustimo v Žančane k strelišču in nadaljujemo proti prvi gostilni, kjer si ga privoščimo.

Še užitka

Z Izzyjem nadaljujeva še po kolesarski do avta in jaz še potem domov.

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 40,90 km

Max višina: 920 m

Vzpon: 1070 m

Spust: 1065 m

Povprečna hitrost: 10,70 km/h

Čas vožnje: 3 ure 49 min

Za praznik dela, sta se najavila, da prideta na obisk Meta in Žine. Izrazila sta željo, da bi rada odpeljala kakšno ''singlo'' na naših koroških koncih. Kot ponavadi, se za prvega maja gre na Krmžarico in to sem jima tudi obljubil. Seveda sem malo poklical naokoli in kolegom povedal, da se gre s kolesi malo na potep. Že dan prej, mi je Izzy predlagal, če imala prijatelja z notranjske čas, bi turo malo podaljšali, zato tudi ta opcija ni bila izključena.
Ob 8. uri, kot smo bili dogovorjeni, se pripeljeta Meta in Žine, raztovorita kolesi in že smo se po kolesarski stezi peljali proti Slovenj Gradcu. Vmes poberemo še Izzyja in se okoli 8.30 ustavimo pri Zadrugi v Šmartnem. Ker ni bilo še nobenega, se odpravimo v kaffebar na kavo in tam dočakamo še Lojzna in Mufana.

Jutranji kofein

Dogovorimo se, da bomo turo res malo podaljšali in se zapeljali čez Hudičev greben do Mačkova križa in potem čez Pantanija do koče. Tako smo se podali mimo Lampreta do Klevža, kjer smo zavili na Temnikarja in priklopili na cesto, ki vodi do Svete Barbare. Sam sem začel malo preklinjati, saj sem se ta teden že tretjič vozil po isti cesti.

Proti Lampretu, je bilo kolo treba tudi malo potisniti

Cvetnega prahu ne manjka

Pri kmetiji Lešnik zavijamo desno proti kmetiji Klevž

Robi ni hotel narezati domačih koncev :-)

Še kravam ni blo jasno, ko je nekaj švignilo mimo

Končno smo se povzpeli do križišča, ki vodi do koče Planinc, Kremžarice ali Partizanke. Vzeli smo pot proti Kremžarci in sicer čez Hudiča. Nora peš pot z nešteto koreninami. Velikimi in malimi. Tudi kakšen ''drop'' se najde vmes. Bila je vozljiva in še jo bo potrebno ponovit.

Levo proti Kremžarici

Čez Hudiča do Mačkovega križa

Norooooo fajn

Od Mačkovega križa je sledil še samo vzpon čez Pantanija in krateka ravnina do koče. Tam je bila vsakoletna prireditev, kjer smo si privoščili Pasulj in spisli malo čaja. Bilo je kar hladno, zato smo se hitro odločili, da odrinemo proti dolini. Mufa in Lojz sta ostala na koči, mi pa po strmi peš poti proti Kerniku.

Na koči

Pri Kerniku desno

Ker je peš pot ta dan zelo obremenjena, smo vzeli pot mimo soda - vikena narejenega iz soda. Pred nami je bil kratek vzponček, potem pa 10 min uživanja v dolino. 10 minut se je hitro potegnilo na 20 minut, saj sem zopet imel ''defekt''. Nisem mogel verjeti, saj je bil že četrti v tednu in pol. Na hitro zamenjam zračnico in se spustimo v Slovenj Gradec. Odločimo se, da obiščemo še Rahtel, saj nam je časa ostalo še na pretek. Na Rahtel se vzpnemo po normalki in sicer po asfaltu. Ob vsej veličini vzpona smo lahko občudovali domače živali in se po slabih 30 minutah ustavili na vrhu pri stolpu.