Turno kolesarski izlet na Partizanko

Danes je bil na programu izlet na Paučkove bolnice in podaljšek na Partizanko. Nekaj ljudi se je prijavilo in tudi vreme so vremenarji zrihtali, zato je bilo izlet treba izpeljati. Zbirno mesto je bilo v Šmartnem pri Zadrugi in sicer ob 9. uri. Sam sem se zapeljal z avtom do Izzyja, kjer sem kolo razpakiral iz prtlažnika in se skupaj z Izzyjem odpeljal do Zadruge. Prišla sva prva in ura je bila pet minut do polne ure. Točen kot ponavadi se pripelje Mufa, za njim pa še Matic. Nekaj časa še počakamo in ko že skoraj odinemo, se pripeljeta še Pero in Jan. Ker je bila najavljena tudi Karmen, jo Jan pokliče in dobi odgovor, da je danes na žalost ne bo. Tako se hitro dogovorimo, da bomo turo malo prilagodili in se odpeljali proti Paučkovim bolnicam mimo Barbare. Vmes se je Mufa zapeljal domov, na hitro zamenjal kolo, saj se je do Zadruga pripeljal s ''trdakom''. Zmenimo se, da se počakamo pri Papežu in od tam skupaj nadaljujemo prot Barbari.

Prav lepo je pogledati kako plapolajo zastave

Po slabe pol ure Mufa že čaka pri Papežu in tako z lahkotnim tempom nadaljuejemo po cesti, ki vodi Kremžarico. Skupina se malo razpotegne in vsak si dobi svojega kamerata in z njim klepeta, da čas hitreje mine. Ko smo se pripeljali do prostora, kjer ja bil včasih kontejner, se počakamo in pot nadaljujemo skupaj.

Proti Papežu

Ihhhaaahhha

Kaj se imajo toliko za pogovarjati

Višje še ni listja na drevesih

Skupina je zopet skupaj in tako nadaljujemo proti Sv. Barbari. Pot je zelo lepa in tudi strma ni. Ves čas se vozimo po plastnici, po nekaj kilometrih pa se priključimo na cesto, ki pelje proti Partizanki in Paučkovim bolnicam. 

Sveta Barbara - zaveznica rudarjev

Če ima kdo lepši ''bicikl'' naj dvigne roko

Pogled nazaj

Od trenutka, ko smo se priključili na cesto ki pelje na Partizanko nas je pričakal  še samo vzpon do križšča Partizanka - Kope, kjer smo se dogovorili kako bomo pot nadaljevali. 

Križišče Partizanka - Kope

Pero in Jan se odločita, da nadaljujeta na Partizanko, mi pa se odločimo, da se bomo zapeljali po peš poti mimo Jerloške seče v Dovže. Spust ne pusti počivati. Na samem začetku spusta nas je malo zeblo, ampak sam spust nas je do dobra ogrel. 

Jerloška seča

Tako se je tudi drugi turni izlet končal uspešno!!!

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 40 km

Max višina: 1302 m

Vzpon: 1070 m

Spust: 1095 m

Povprečna hitrost: 10,8 km/h

Čas vožnje: 3 ure 41 min

Podaljšani Kozjak

Včeraj sva se zmenila z Mufanu, da se greva malo zapeljat. Dolgo sva se usklajevala, ampak uspelo nama je. Že včeraj je padla odločitev, da se zepeljeva za začetek na Kozjak, naprej pa bova videla kam naju bodo peljale noge. Štartam ob 9:15, saj sva na avtobusni zamenjena ob 9:30. Točen kot švičarska ura, se pripelje Mufa in odpeljeva se po kolesarski v smeri Mislinje.

Ob zadnjem znaku je ura odbila pol deset

Ustaviva se v Vagonu, kjer si privoščiva jutranjo kavico. Po kavici se dogovoriva, da naju bo pot vodila čez Vas v Dolič, od koder sva napadla vzpon na Kozjak. 

Čez čudovit Borov gozd

V Doliču mlaj že stoji

Vzpona se lotiva kar v dobrem tempu, tako da nama za nekaj časa zmanjka besed in goniva v tišini. Po nekaj metrih vzpona tempo malo pade in pogovor zopet steče. Obujava spomine, kako je bilo pred točno enim letom, ko nama je Igor v Čilu skuhal domočo juho. Danes je točno eno leto, odkar sva pristala pri njegovem bratu, ki ga zelo pogreša (razbrano iz pogovora). Na sami poti obožujeva razgled na Sv. Mohorja, ki se nahaja le par sto metrov stran od najine začtane poti. 

Sveti Mahor v ozadju

Po začetnem vzponu priklopiva na cesto, ki prihaja na Kozjak z druge strani. Cesta se nekoliko položi, midva pa se peljeva kot kakšna turista. Ko se cesta zopet začne vzpenjati, Mufa pogleda nazaj in ugotovi, da sta za nama dva kolesatja in tempo se takoj dvigne. Začnem zafrkavat Mufana kam tako tišči, saj se nama nikamor ne mudi, on pa odvrne, da itaq vem kako je, če koga zagledam pred menoj. Sam nimam neke volje, da bi bolj pritisnil na pedalke, zato peljem v svojem ritmu. Ko se nama kolesarja približata ugotovima, da sta Seba in Grilc in hvala Bogu, da nisva začela tiščati, ker ne bi imela za Burek. Pojedla naju bi! Seveda se tempo takoj dvigne, ker kolega na 29'' tiščita bolj kot midva. Spregovorimo nekaj besed in odpeljeta se naprej, midva pa s svojim tempom nadaljujeva proti vrhu. 

Sebata in Grilca sva lahko gledala še samo v hrbet

Ob prihodu na vrh, pri šoli zagledava tabornike in preseneti me moj nečak Žiga, ki se je za vikend s taborniki potepal po Kozjaku.

Žiga na pomladovanju

Z vrha se spustiva do koče, od tam naprej pa po cesti do drugega vrha, na drugi strani. Na poti, ki pelje na Visoko, se ustaviva, narediva skupno fotografijo in se spustiva proti dolini. 

''Selfie'' pred spustom

Po peš poti se spustiva v dolino. Uživam kot muha na dreku, s tem da zraven še vriskam od veselja.

Čez travnik priletiš direktno do zapuščene kmetije

Veselje ni trajalo dolgo, saj kar naenkrat slišim kako naredi pssssssssss. Spusti zadnje kolo in že spet predrta guma. Nimam sreče s temi gumami, saj je že tretji defekt v treh tednih. 

''Razmontiran bicikl''

Pred tem, ko sem v zadnje kolo vstavil zračnico, sem imel ''šlavf loss''. Ker je pri tem v gumi mleko, se mi je ''zapacal'' ventil in nikakor ga nisva mogla odtegniti. Klešč nisva imela s seboj. Mufa vzame felgo in se odpelje do prvega kmeta, da bi  lahko ventil odtegnil.

Regrat že kar lepo cveti

Končno pripelje felgo nazaj in na hitro vstavim zračnico v gumo, jo napumpam in že odletiva v dolino. 

Mufa s felgo

Tehnični del peš poti - brez problema za Mufana

Na cesti se zmeniva, da bova pot nadaljevala proti Velenju, kjer sem si poizkusil popraviti gumo na kolesu. Poizkušal sem na bencinskem servisu in sicer z milom spraviti gumo nazaj v utor felge. Ni mi uspelo. Sam sem malo skakal po cesti, saj zadnja guma ni sedela, kot bi morala. Nadaljevala sva mimo Šenbrica proti Cirkovcam, kjer se cesta postavi dobro pokonci. Mufatov ''števc'' pokaže, da je bil klanec 19%. 

Cerkvica v Šenbricu

Začetek klanca v Cirkovcah

Na vrhu klanca zavijeva desno in pot nadaljujeva proti Završam. Ob priklopu na cesto, ki vodi v Dolič, se še samo spustiva do Zakeršnika, kjer obereva markirano pot za Mislinjo. Spustiva se po peš poti, na koncu pa si vse skupaj začiniva še s spustom po smučišču do gostišča Vagon, kjer sva si privoščila zasluženo pijačo.

Bo treba kdaj tudi malo si odpočiti

Mislinja

Od Vagona je bilo potrebno še samo domov. Vedel sem, da me čaka še slabih 300 višincev in odločil sem se, da bom vzel pot iz Šentilja, skozi Malo Mislinjo do doma. V Šentilju se z Mufanom posloviva, sam pa zagrizem v hrib. Šlo mi je počasi, saj so bile moči že na koncu, ampak vseeno sem se pripeljal do Tisnikarjeve puše, od koder je bil še samo spust do hiše.

Tipična pohorska hiša, ki pa na žalost propada

Pogled nazaj proti Kozjaku

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 52,58 km

Max višina: 1077 m

Vzpon: 1860 m

Spust: 1865 m

Povprečna hitrost: 8,8 km/h

Čas vožnje: 5 ur 57 min

Proti Uršlji in po GTP v dolino

Že, ko sem se zjutraj peljal z avtomobilom v Slovenj Gradec in je Uršlja sramežljivo kukala iz ozadja in potiho vabila, sem se odločil, da se danes s kolesom podam proti njej. Res pa je tudi, da že kar nekaj časa sanjam o GTP-ju in bilo je optimalno, da se danes odpravim tja.
Okoli 10. ure se odpravim kar od doma. Odpeljem se po stari cesti proti kmetiji Tisnikar, kjer me čaka že prvi vratolomni spust proti glavni cesti. Komaj sem se začel dobro spuščati po potki, že me je zložilo s kolesa, kot že dolgo ne. Ni mi blo jasno zakaj, ampak tudi to je del kolesarjenja. Pobral sem se in pot nadaljeval. Nadaljevel sem mimo Mehanike Knez in skozi gozd do Brleka. Tam sem se čez travnik zapeljal do kolesarske steze, katero sem zapustil v Šmartnem in nadeljeval mimo Homca do kmetije Konečnik. V Dobravi sem naredil ovinek in zavil proti Podgorju. Vreme je bilo fenomenalno in jutro se je prevesilo v prečudovit sončen dan.

Čez travnik do kolesarske

Sredi Dobrave

Med samo vožnjo skozi Podgorje sem razmišljal za katero pot do Prevolnika bi se odločil, a po tehtnem premisleku je obveljala kar klasika. Tako me je pot vodila mimo gostiča Kovač proti Suhem Dolu. Med samo potjo sem prav užival. Tudi pot ni bila preveč dolgočasna, saj sem srečal kar nekaj kolesarjev, ki so se prav tako kot jaz podali na sobotno potepanje. 

??? - kam

Mlada družinica na sobotnem potepanju

V Suhem Dolu se konča asfaltna cesta in makedamska cesta se začne vzponjati. Vzpon do Prevolnika je minil, kot bi mignil. 

Če tem dela telefon, potem sem jaz ...

Pri kmetiji Krivograd, se cesta spusti proti Plešivškem mlinu, kjer sem naredil krajšo pavzo za fotografijo in pregled tabel, ki so izobešene na in ob mlinu. Zanimiva je zgodovina mlina! Če bi znal govoriti, bi marsikaj povedal :).

Pogled proti Urški - kk je lepa

Kmetje sadijo krompir

Plešivški mlin

Mokriške iz katerega voda poganja mlinsko kolo

Od mlina naprej se začne pravi vzpon zato se je začelo prestavljanje . Skoraj mi zmanjka prestav, ko zavijem proti Križanu in se klanec še bolj postavi po koncu. Še zdaj ne vem kaj mi je bilo, da sem hotel s kolesom čez Šisernikove travnike. Pri Križanu preverim ali voda že teče in ker še ne, zavijem na pot, po kateri pozimi hodimo s turnimi smučmi. Nekako uspem zgonit do električnega pastirja, kjer sestopim s kolesa in si rečem, da nima smisla gonit čez travnike. Tako začnem porivat. 

Pri Križanu

Pogled iz Šisernikovih travnikov proti Peci

Pririnem do ceste, kjer se usedem na kolo in se odpeljem do klopce. Tam se ustavim, pojem banani in nadaljujem proti ''rampi''. Le malo pred njo, me markacije usmerijo desno. Preoblečem se in se pripravim za spust. 

Ne moreš falit

Po markacijah pot nadaljujem do Vernarce, kjer sledim tablam GTP. Spustim se do lovske koče in od tam mimo Svetega Duha po peš poti v Raduše. Čaka me še samo glavna cesta do Slovenj Gradca, kjer si v miru privoščim kavo.

Po GTP do lovske koče

Cerkev Svetega Duha

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 49,50 km

Max višina: 1386 m

Vzpon: 1260 m

Spust: 1570 m

Povprečna hitrost: 12,7 km/h

Čas vožnje: 3 ure 56 min

SG MTBO

Vikend je bil rezerviran za že 10. tekmo SG MTBO (MTB orientacijo), ki jo vsako leto organizira Orientacijski klub iz Slovenj Gradca. Na sporedu sta bile dve dirki in sicer srednje proge v soboto  in dolge proge v nedeljo. Sobota glede vremena ni preveč obetala, saj je ves dan deževalo in vedelo se je, da bo Dobrava polna blata. Bilo se je potrebno primerno opremiti za blaten teren. Prvič v desetih letih, se je zgodilo tudi, da sta progi trasirala dve različni osebi. Sicer sta oba Gregorja, le priimka sta malo drugačna. Eden ima krajšega kot drugi!
Sobota je postregla z vratolomno vožnjo po peš poteh.Zdi se mi, da jih je v Dobravi vedno več in je idealn teren za izgubiti se. Čeprav orientacisti pravijo, da se nikoli ne izgubijo, le zaidejo z idealne poti. Sam sem si soboto vzel bolj izlet kot dirko, saj nisem vozil orientacije že več kot leto dni. Na pot sem se podal bolj turistično in s fotoaparatom, da naredim kakšno fotografijo med samo dirko.

Štart

Z iskanjem kontrol sem bil kar zadovoljen, saj nisem naredil nobene večje napake in celo v cilj sem prišel z ne prevelikim zaostankom za vodilnimi (okoli 10 min). Kolo je bilo umazano kot še nikoli, jaz pa sem bil takšen, kot bi se valjal v svinjaku. 

Nedelja je postregla z dolgo progo in ker jo je trasiral Raj Gregor, sem vedel, da bo treba kar gledat na karto, saj zna Grega stvari zelo zakomplicirat. In ja. Nisem se zmotil! Že kar na prvo kontrolo sem se zapeljal v neznano in se komaj našel. Rekel sem si, da se bo potrebno bolj zbrati in nadaljevati z bolj umirjenim ritmom. 

''Čekiranje'' kontrole

 

Ko sem mislil, da sem padel v ritem, se je zopet zgodilo! Zmanjkalo je ceste na kateri sem bil in pomenilo je, da se bo treba zopet najti. Pripelje se Kaja in mi pokaže kje je prava pot. Najdem se in vozim v svojem ritmu. Dohiti me Andrejc in skupaj odpeljeva dve kontroli. Sam ga spustim naprej, saj se ne morem voziti skupaj. Pri KT 11 ga spustim naprej. S tem namenom sem si vzel več časa pri menjavi karte. Po menjavi karte se zapodim naprej po trasi in nekje blizu Podgorja dohitim Andrejca. Ker je bil bolj ravninski del in ni bilo potrebe po gledanju karte, se odpeljem mimo in nadaljujem proti KT 13 in 14. Pri spustu proti KT 15 si rečem, da morem biti previdnejši, saj se do kontole samo spustim in da slučajno ne zaj.... Itaq, da sem in morem zopet nazaj v hrib. Tukaj veliko izgubim. Od tam naprej je bila še sama zafrkancija. Nič težkega sama ravnina in  spust do cilja. 

Nekje na progi

Zadnji KT (finish)

Fajn je bilo še bolje organizirano. Sem kar malo pogrešal družbo, katera smo včasih bili skupaj vsak vikend.

Tudi Metka, ki je vsega skupaj odvozila orientacijo dvakrat, je bila nad tekmo navdušena. Pravi celo, da bo treba še na kakšno tekmo, da dobi več ''grifa''.

Zadovoljen v cilju (tk se se mi smeji, da če ne bi bilo ušes, se bi mi uste zadaj skupaj primle)

Link do spletne strani tekme SG MTBO:

http://www.sgmtbo.ok-sg.si/