Planinski dom na Košenjaku

Zjutraj se z avtom zapeljem do Izzyja, kjer naloživa kolesa. Odpeljeva se v Dravograd, saj sva si za cilj izbrala Košenjak. Avto pustiva na avtobusni postaji, midva pa se zapeljeva proti centru, kjer zavijema desno. Drživa se table Košenjak. Že v samem štartu se cesta postavi pokonci. Sva začela delati že na začetku :).Po nekaj sto metrih se pripeljeva do table, kjer je možna izbera dveh poti. Povprašava dekle, ki stoji na razcepu in nama zatrdi, da sta obe poti tisti, ki vodita do doma planaincev. Odločiva se za pot čez Ojstrico.

 Star železniški most se obnavlja

 Odločiva se za desno varianto

Počasi se bo postavilo pokonci

Po kakšnem kilometru zagledava prvo serpentino in tudi sonce. Slečeva jakne, saj je sonček prikukal na plano. Poleg tega vidiva, da se cesta dobro postavi pokonci. Zbijam prestave in zdi se mi, da mi jih bo počasi zmanjkalo. Klanec ne popušča. Uro prestavim na višinske metre in prestavljajo se tako, kot števec na bencinski ob tankanju avtomobila. V komaj nekih kilometrih se ustavi na 450 višinskih metrih in cesta se končno malo položi. Začnejo se zame prečudoviti razgledi in vozim z odprtimi očmi. Ne vem zakaj smo se vedno vozili samo na naših koncih, ko pa je samo par kilometrov stran tako zelo lepo. 

 Dvorec Bukovje

 Pogled proti Dravogradu

Zasneženi vršaci v ozadju

Med samim vzponom naju zmoti nekaj markacij, ki so napovedala čisto drugačno smer, kot sva sprva predvidevala. Med samo potjo nama table kažejo kam vse je še treba iti. Imena so zelo zanimiva, od cerkve Sv. Duka do Treh križev itn., katere sva na samem spustu tudi videla. 

Tako sva se počasi prebliževala cerkvi Sv. Janeza Krstnika in šoli Neznanih talcev - podružnica Dravograd. Ta kraj me je zelo navdušil. Bilo je tako lepo, da je izgledalo že kičasto. Na samo cerkev je bil naslonjen gromozanski snop, na travniku pa se je paslo škotsko govodo z kar nekaj mladički. Ogledala sva si turistično tablo in hkrati ugotovila, da imava pred samo še kar nekaj poti. 

 Počasi, a vztrajno proti cilju

 Med potjo so naju navduševali dih jemajoči razgledi

 Sv. Janez Krstnik

 Osnovna šola 

 Pregled turistične table in iskanje peš poti

Muuuuuuuu

Kar nekajkrat sva se peljala mimo zapuščenih kmetij, ki so bile zelo lepe in se jih nekateri ne bi branili. Lepo je tudi tukaj, tako da bi se dalo brez problema tukaj živeti. 

Končno sva priklopila na makedam, a sva hitro ugotivila, da je užitno voziti samo na levi strani, saj je desna  stran vsa razmočena in mehka. V koloni sva se prebijala naprej in po nekaj kilometrih končno prišla do planinske koče na Košenjaku. 

 Zapuščena kmetija

Dom na Košenjaku

Pri sami koči naju je začela loviti ura, saj ob nedeljah Izzy ne sme biti na kolesu bolj dolgo kot do 12 ure. Tabla za vrh kaže 50 min in ker se ni možno peljati, tega časa ne bo možno razpoloviti. Odločiva se, da potisneva kolo do poti katera seka dve peš poti in se po njej spustiva v dolino. Začneva tiščati v hrib in kmalu se začne sneg. vedno več ga je in že kmalu začneva gazit do gležnja. Vidiva, da nima smisla in da od vožnje po takem ne bova imela nič. Oblečeva se in se spustiva kar po gozdni vlaki. Kam bova prišla, pač bova, si rečeva. Sama vožnja po snegu je prav zoprna, saj kolo gre kar po svoje in kot šofer na kolo nimaš skoraj nobenega vpliva.

 Priprave na spust

Celo toliko ga je, da se ne da peljati

Tako se nekako prebijeva do ceste in se zapeljeva naprej po njej. Končno prideva do markacij, in zavijema na njih. Spet preseneti, kot vsak dan. Na samem spustu je polno zanimivih stvari. Od noro lepih hiš, Treh križev itn. Sama pot je tako lepa, da ves čas ponavljava, da bova še šla in to čim prej. 

 Stara hiša na poti v dolino

 Trije križi

Grad Traberg

Zemljevid poti:

 

 

Višinski graf:

 

Statistika:

Dolžina: 20, 55 km

Max višina: 1280 m

Vzpon: 960 m

Spust: 945 m

Povprečna hitrost: 8,9 km/h

Čas vožnje: 2 uri 19 min

Kar se mora ni težko - ogledna tura

Ker se sobotni izlet bliža bliskovito hitro, sem danes opravil ogledno turo. Pogledat sem si šel, če je na sami poti kaj posebnega in če je zima pustila kakšne hude posledice na sami poti.
Začel sem v Mislinji in se po kolesarski stezi spustil do Doliča, kjer sem prečkal cesto in se zagnal v klanec proti senčnim Završam. Klub dežju, sem že na začetku ture zelo užival.

 Po kolesarski poti skozi predor

Cez viadukt do Doliča

Vzpon sem si vzel zelo na počasi, saj sem si zaželel popolne uživancije. Prestavil sem lepo na male zobnike in skoraj mlinčkal proti Zakeršnikovi vili. Ob sami poti sem videl kako se narava prebuja in kaj vse je zima pustila za seboj. Aja pa tudi ljudje, kateri se mi zdi, da so iz leta v leto bolj malomarni, saj je smeti povsod ob poti zelo veliko. Ni mi jasno kako lahko ob pot nekdo odvrže prazno embalažo od mleka!

Prebujanje narave

Tudi same živali so že bolj živahne 

Zakeršnikovo razkošje

Tod naprej me je pot skozi ovinke vodila do lovske koče in do vrha senčnih Završ. Na poti sta se mi mogočno pokazali cerkev Sv. Vida in Sv. Ruperta. Seveda ne smem pozabit na prelep razgled nazaj proti Hudi luknji.

 Sv. Vid v ozadju

 Huda luknja

 Zanimivi detajli na poti

Sv. Rupert v ozadju

Senčne Završe

Sledil je spust po makedamski cesti, katerega sem moral prevoziti zelo počasi, saj mi je metalo umazano vodo skupaj z umazanijo v oči. Nič se ni videlo, zato tudi ni bilo nekega velikega užitka na samem spustu. Sem komaj čakal zopet na vzpon, kjer sem danes bolj užival.  Počasi sem se prebil do odcepa, kjer se lahko povzpneš na Fričev vrh. Tukaj sem zavil desno in pot nadaljeval proti sončnim Završam. Cesta je bila kombinacija ravnine in manjšega vzpona. Po vsem tem, je sledil kratek spust do kmetije Grobelnik, tam pa se samo nekaj metrov vzpona na sam vrh Črepiča.

 Pogled na Črepič - pred hribom kmetija Grobelnik

Vrh Črepiča

Ker poznam sam spust po cesti v dolino, sem se na vrhu odločil, da le naredim nekaj tudi za dušo. V dolino sem se spustil po peš poti. Bila je kar zanimivo, saj so bile korenine in kamenje noro spolzki in je tako kolo na momente šlo kar brez kontrole. Po samem spustu me je čakalo še samo prečenje travnike čez Dele in do avtomobila, kateri me je čakal, da me odpelje nazaj domov pod vroč tuš. 

''Singla'' v dolino

Tako lahko z gotovostjotrdim, da na poti ni nič novega, kar bi bilo lahko za sam izlet vprašljivo. Tukaj ima sedaj samo vreme glavno vlogo ali bo izlet uspel ali padel v vodo.

Se že veselim v soboto - vabljeni vsi kolesarski navdušenci!

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 15,14 km

Max višina: 825 m

Vzpon: 435 m

Spust: 435 m

Povprečna hitrost: 13,6 km/h

Čas vožnje: 1 ura 07 min

Okoliški hribčki - Mislinjski hribčki

Ura je 9:00 in spuščam se iz zgornjih Dovž proti glavni cesti. Izzy že čaka na kolesarski. Skupaj se po kolesarski stezi zapeljeva do Vagona, kjer prečkava cesto in se zapodiva v hrip proti Veliki Mislinji. Vmes na hribu narediva kratko pavzo, saj na poti srečeva Djuleta in Risa. Malo se pomenimo, jaz pokličem Joca, da sva blizu njega in tako po kratki pavzi odkolesariva naprej. Na dogovrjenem mestu čaka Joc s svojo psico Pončo, ki se nam je danes pridružila. V zmernem tempu potisnemo na pedela in se pri kmetiji Križevnik poslovimo od asfalta. Od tam naprej nas je čakala zelo mehka (odtaja se zmrznjena zemlja) makedamska cesta.

 Pa gremo

 Kmetija Križevnik

Pri Križevnikih praznuje ta gospa 50 let

Začelo je postajati vedno bolj vroče in potrebno se je bilo sleči, saj je pred nami bilo še kar nekaj vzpona. 

 Občudovanje razgledov

Pogled na najhladnješi del Mislinje - Mislinjski grabn

V naslednjem križišču zavijemo levo in se odpeljemo mimo kmetije Sedovnik, kjer nas prijazno pozdravi kuža. Verjetno nas ne bi niti povahal, a kaj ko smo s seboj imeli pasjo princesko, katere se ne bi branil noben pes. A kaj, ko Jocnova Ponča ne ''šmirkla'' nobenega psa. Pot se nekoliko položi in počasi se nam začne sramežljivo odpirat razgled na Mislinjo in Završe v ozadju. Naužijemo se razgleda in se spustimo mimo kmetije Vavkan, katera me je impresionirala z noro lepo hišo (modern slog). Lastnik malo pridrži svojega psa, mi pa se zapeljemo mimo do travnika, kjer spustimo sedeže in se pripravimo za spust po ''singli'' proti Mislinji.

Priprava na spust

 Še zadnji posvet pred spustom

Wihhhha

Po le nekej več minutnem spustu smo že na ceti, ki vodi v Malo Mislinjo. Joc sicer razmišlja, da bi šel domov, ampak se vseeno odloči, da gre z nama do Šartelovega križa, od kje je krajša peš pot do pokopališča v Šentilju. Zagrizemo v hrib in spet spuščamo sedeže. Spet nas je čakal Rock'n Roll.

Šartelov križ

3,2,1 in že smo pri pokopališču. Tukaj se Joc poslovi, midva pa se dogovoriva, da skočiva še na Črepič. Zapeljeva se čez Dele do Vavkar in mimo Mrakovega kamnoloma do Završ. 

Mrakov kamnolom

Med samim vzponom na Završe

Ko prigoniva v Završe, zavijema na peš pot, ki je povezana med Fričevim vrhom in Črepičem, kjer se odločiva, da se v dolino spustiva po poti, katero zadnje čase uporabljajo motokrosisti. Sama pot je noro strma, tehnično z nekaj detajli kar težka.  Ampak kaj, ko oba rada voziva to. Oba kot nora zbezljava v dolino. Seveda pri Levovniku še malo bolj spustiva zavore, kajti za nama sta dva psa, ki sta si zaželela malo najinih bederc. Na kolesarski naju je čakalo še samo slovo in čakanje na naslednji vikend, ki bo v znamenju Turno kolesarske ture, ki jo organizira PD Mislinja. 

Malo pred napadom psov

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 26,8 km

Max višina: 1044 m

Vzpon: 970 m

Spust: 970 m

Povprečna hitrost: 10,8 km/h

Čas vožnje: 2 uri 36 min