Najprej gre zahvala EKIPI, ki je vlogo odigrala več kot odlično in če jih ne bi bilo, bi bilo konec dirke nekje blizu Šentilja, zahvaliti pa se moram tudi navijačem, ki so me ves čas bodrili in navijali zame.
Dirka se je zame začela že na žrebanju številk v Postojni dan pred samo dirko, ko sem kot vsako leto občutil energijo, ki je bila v zraku tisti dan. Ko sem gledal vse tiste ''našpičene'' obraze, me je resnično postalo kar strah kako bo šele letos, ko nisem pripravljen tako kot lani. Čeprav sem veliko stavil na izkušnje, morem priznati, da tako živčen pred DOS-om še nikoli nisem bil. Edini, ki mi je jasno dal vedeti in je bil prepričan, da bo letošnji rezultat boljši kot lanski in za nameček mi je celo dejal, da sem zmožen peljati pod 50 urami je bil Erik, ki je za čas, ki sem ga letos dosegel kriv največ on, saj mi ves čas piše treninge in kar nekaj časa na teden debatira z mano kaj izboljšat in kaj dodati, da bo moja vožnja še boljša kot je bila, zato tudi njemu pripada posebna zahvala, saj mi brez njega tudi letos ne bi uspelo. Na žrebu štartnega časa v Postojni, kjer sva bila navzoča skupaj z Andrejem, sem izžrebal štartni čas, ki nas je iz rampe izstrelil ob 20:13:30 uri.
Tako se je DOS 2011 začel 12.05.2011 ob 20:13:30 uri. Pot proti Pivki in Ilirski Bistrica je potekala brez problemov. Malo sta me jezila samo dva tekmovalca proti Ilirski, ki se kar nista hotela umakniti in smo tako morali ves čas voziti za njimi z zelo zmanjšano hitrostjo. Ko sem ju prehiteval sem komaj čakal, da se spopademo s primorskimi klanci, ki se meni osebno zdijo eni izmed najhujših na celi trasi. Res niso dolgi, so pa kratki in noge kar lepo zapečejo, ko se zapodiš v njih. Po prevoženih klancih na tem delu primorske nas je pričakala TS 01 v Šmarjah pri Kopru od koder nas je pot vodila naprej proti Sečovljam in Portorožu. Tukaj smo imeli zmenjen postanek pri Mihu, ki je menda pripravil pravo pogostijo, ampak pred nami sta bila dva avtomobila z rotacijsko lučko in tako se nikakor nismo dali motiti in pot nadaljevali proti Kopru. Vmes nas je začelo spremljat malo slabega vremena, saj je začelo kar lepo deževati. V Kopru smo se ustavili za par minut, prevzeli orodje od Andreja Kotnika, ki se mu lepo zahvaljujem in po parih sekundah oddrveli naprej proti TS 02, ki je bil v bližini Nove Gorice. Od TS 02 je bila trasa nekoliko spremenjena in tudi nekoliko krajša, a kaj ko organizator za nadomestek trase zmeraj najde kakšen kar zajeten klanec, ki jih na dirki ne manjka. Tako nas je po Novi Gorici čakal prvi daljši klanec na Čupovane in kot bi mignil smo bili na vrhu. Vmes smo nekajkrat imeli probleme z verigo, ki je zmeraj ob prestavljanju na mali zobnik padla veriga dol. Tako smo na vrhu klanca po 8 urah prvič imeli daljši postanek za zajetnejši obrok. Kar hitro, ko smo se najedli, smo že bili vsi v svojih sedlih in pot nadaljevali proti Mostu na Soči. Spust tukaj je bil fenomenalen in kar zastrašujoč, saj je cesta bila zelo ozka in prepadi okoli nas niso izgledali preveč prijazni. Tako nas je od Mosta na Soči proti TS 03 Žagi čakala še bolj kot ne sama ravnina, za naprej pa smo vedeli, da nas čaka kraljeva etapa na Vršič. V Žagi smo se tako samo ustavili, da smo opravili obvezen podpis in že smo gnali naprej proti Trenti in vzponu na Vršič. Vzpon na Vršič se ni začel prav rožnato. Kot lani sem tudi letos tukaj začutil, da bo kriza in res je bila. Nikakor nisem našel prave motivacije, da bi se odpeljal ampak sem kar nekaj čakal na pedalih in na momente že pomislilo, da je kriza minila, ampak ko sem hotel pritisnit nikakor ni šlo. Po skoraj prevoženi tretjini klanca mi je ekipa začela sporočati, da sta pred mano dva tekmovalca, ki po videzu sodeč trpita bolj kot jaz in zato sem poizkusil. Nekak mi je uspelo zavrtet pedala nekoliko močneje ampak dovolj je bilo samo za enega tekmovalca, saj je drugi, ko je videl, da se približujem tudi pohodil pedala in bil tako pred mano na Vršiču. Po hitrem postanku na Vršiče je že sledil spust proti Jesenicam in TS 04, ki je bila v Slovenskem Javorniku. Tam je sledil samo podpis in takoj naprej proti koroški. Motivacija se je počasi vračala, saj sem vedel, da se bližam domačim krajem, kjer je bilo opravljenih večinoma treningov. Vmes smo imeli postanek za hrano, na poti nas je pričakalo kar nekaj navijačev, sami Andrejci, in tako smo se čez Črnivec proti Šoštanju peljali ravno takrat, ko se končuje služba. Na TS 05 v Šoštanju me je pričakalo kar nekaj prijateljev in mi tako vlili novih moči, ki sem jih potreboval za vzpon na Sleme. Klanec se je začel kar obetavno ampak me je proti koncu začelo kar malo pobirati. Vedel sem, da ko pridem na vrh me čakajo kremšnite in da se splača potrudit, saj samo tako pridem do njih. S Slemena me je čakal super spust v Črno od tam pa v Dravograd, kjer me je čakal gruča navijačev, katerim gre posebna zahvala. Čakal me je tudi sveženj hrane, ki mi ga je pripravil Boris in Marijana v Slorationalu. Iz Dravograda proti Kamnici TS 06 nas je čakala sama ravnina, od tam naprej pa kar nekaj kratkih strmih klancev do TS 07 v Moravskih Toplicah. Tukaj vmes se je začela kriza! Začela so boleti kolena kot ne vam kaj. Ekipa se ni dala in ni dala prepričat, da me res bolijo in tako so začeli, da sem letos hitro začel biti tečen. Da so me umirili, so mi hitro podali Naklofen in mi s tem zelo olajšali bolečine. Bolečine mi je olajšal tudi prihod Metke, ki mi je vlila kar veliko nove energije za kilometre, ki so me še čakali. Tukaj sem imel tudi prvi 10 min krepčilni spanec. Po spancu pa spet kalvarija naprej. Nekak noge niso hotele zalavfat in ves čas sem razmišljal kako Gregi povedat, da se ne grem več. A po kaki uri sem pozabil, ali pa me res niso več bolela kolena in začelo je spet leteti. Vmes sem malo zaspal na, zbudil me pes ob cesti in kar naenkrat smo bili ob 5 uri zjutraj v Moravskih Toplicah na TS 07. Tu sem samo zamenjal hlače, porihtal rit in že smo bili na poti naprej in Petjino navijanje preko zvočnika mi je dalo krila, da sem v Šmarje pri Jelšah TS 08 priletel ob 10 uri. Tu smo se zmenili, da pavze ne bo in da jo naredimo na klancu, kjer smo jo imeli lani. Obljubljeno mi je bilo celo 15 min spanje, katerega mi je brez prerekanja vzel Grega, ker sem menda fajn zgledal in mi je tako obljubil naslednji postanek v Brežicah in All inclusive na Vahti. Preko Kozjega, Senovega in Brestanice se mi je zdelo, kot da bi mignil in že smo bili na TS 09 Krško. Tukaj smo praktično vedeli, da bo šlo skozi in celo po Gregovih kalkulacijah prej kot lani. Med vožnjo sta me Petja in Grega celo povabila k poslušanju Eurosonga in tako smo se zmenili, da ga bomo poslušali in navijali kar s kolesa. Vmes mi je Grega vzel še postanek v Brežicah, Vahta pa je Visela v zraku. Do Novega Mesta je šlo vse tekoče, potem pa se nam je pokonci postavila Vahta. Na klancu sem srečal Francoza (lešnik, kot ga je imenovala Petja), ki smo ga na sredini Vahte do konca zlomili in potolkli. Moral si je vzeti kar malo pavze, jaz pa sem s tem manevrom izgubil še pavzo na Vahti in tako je nisem imel obljubljene nobene več. Sledil je še samo spust do Metlike in nekaj malega kilometrov do TS 10 v Črnomlju. Tukaj je sledila velika potreba in tako sem na WC-ju preračunal, da če malo pospešim, lahko pridemo okoli celo pod 50 ur. Pot od Črnomlja se najprej začne z vzponom na Gorjance, ki ni lahek, posebej, če imaš v nogah že 1000 km. Tako sem se ga lotil na vso moč, ekipa pa me je spodbujala na polno. Po dolgem vzponu je sledil mučen spust, poleg tega še defekt in zdelo se mi je, da ne bo šlo. Proti Sodražici sem ga gnal na vso moč, tako da sem se izčrpal do konca. Rešile so me palačinke, ki so mi dale še tistega malo moči za zadnjo etapo. Na TS 11 Nova Vas sem prišel kar ubit in po informacijah sem vedel, da imam še praktično sam spust do cilja, klanec je samo še na Planinske ovinke. Začel se je boj s samim seboj. Bil sem totalno izčrpan ampak motiviran na polno. Pred Planinskimi ovinki sem si zaželel Coca Colo. Ni in ni je bilo, tako da sem bil kar malo živčen. Sam sem imel izotonikov dovolj in niso mi bili več dobri, prav ogabni so bili… Ko sem vrnil bidon z izotonikom Gregi, pa je tudi njemu zavrelo. Verjetno me je imel poln …. Se mu opravičujem, ampak nisem več vedel kaj delam. Pred začetkom klanca pa kot zakleto rdeča luč!!! Se mi zdi, da smo čakali celo večnost na zeleno in ni in ni je bilo. Pred sabo smo imeli še 7,5 km, na razpolago pa še samo 20 minut. Polovica je obupala nad časom pod 50, jaz pa sem nekako še kar upal in tako se mi je uspelo v cilj pripeljati 3 minute manj kot 50 ur. S kolesa sem stopil poln veselja, da se je vse končalo, kot sem le po tihem upal in resnično mi to ne bi uspelo brez ekipe ki so jo sestavljali: Grega Raj, Andrej Zorman, Igor Pečovnik, Iztok Vidovič, Alen Čoderl, Robi Šumah, Stanislav Sekuti, Petja Balažič in kuharja v ozadju, Boris Raj in Marijana Vukičević Vitežnik.
Tako se nam je dogajalo. Malo sem strnil na hitro in moram povedat, da je bilo fantastično, prav tako kot EKIPA, ki je najboljša na svetu in ne menjam jih za nič na svetu…
Se oddolžim v kratkem!!!
Zahvala še Eriku za potrpljenje, ki ga ima z mano in prenaša moje klice, ko ga pokličem, da se mi ne ljubi trenirat.
Seveda pa gre zahvala vsem sponzorjem, in mojemu največjemu fanu METKI…