Traveling and exploring with JUMBO: Podaljšani Kozjak

Včeraj sva se zmenila z Mufanu, da se greva malo zapeljat. Dolgo sva se usklajevala, ampak uspelo nama je. Že včeraj je padla odločitev, da se zepeljeva za začetek na Kozjak, naprej pa bova videla kam naju bodo peljale noge. Štartam ob 9:15, saj sva na avtobusni zamenjena ob 9:30. Točen kot švičarska ura, se pripelje Mufa in odpeljeva se po kolesarski v smeri Mislinje.

Ob zadnjem znaku je ura odbila pol deset

Ustaviva se v Vagonu, kjer si privoščiva jutranjo kavico. Po kavici se dogovoriva, da naju bo pot vodila čez Vas v Dolič, od koder sva napadla vzpon na Kozjak.

Čez čudovit Borov gozd

V Doliču mlaj že stoji

Vzpona se lotiva kar v dobrem tempu, tako da nama za nekaj časa zmanjka besed in goniva v tišini. Po nekaj metrih vzpona tempo malo pade in pogovor zopet steče. Obujava spomine, kako je bilo pred točno enim letom, ko nama je Igor v Čilu skuhal domočo juho. Danes je točno eno leto, odkar sva pristala pri njegovem bratu, ki ga zelo pogreša (razbrano iz pogovora). Na sami poti obožujeva razgled na Sv. Mohorja, ki se nahaja le par sto metrov stran od najine začtane poti.

Sveti Mahor v ozadju

Po začetnem vzponu priklopiva na cesto, ki prihaja na Kozjak z druge strani. Cesta se nekoliko položi, midva pa se peljeva kot kakšna turista. Ko se cesta zopet začne vzpenjati, Mufa pogleda nazaj in ugotovi, da sta za nama dva kolesatja in tempo se takoj dvigne. Začnem zafrkavat Mufana kam tako tišči, saj se nama nikamor ne mudi, on pa odvrne, da itaq vem kako je, če koga zagledam pred menoj. Sam nimam neke volje, da bi bolj pritisnil na pedalke, zato peljem v svojem ritmu. Ko se nama kolesarja približata ugotovima, da sta Seba in Grilc in hvala Bogu, da nisva začela tiščati, ker ne bi imela za Burek. Pojedla naju bi! Seveda se tempo takoj dvigne, ker kolega na 29'' tiščita bolj kot midva. Spregovorimo nekaj besed in odpeljeta se naprej, midva pa s svojim tempom nadaljujeva proti vrhu.

Sebata in Grilca sva lahko gledala še samo v hrbet

Ob prihodu na vrh, pri šoli zagledava tabornike in preseneti me moj nečak Žiga, ki se je za vikend s taborniki potepal po Kozjaku.

Žiga na pomladovanju

Z vrha se spustiva do koče, od tam naprej pa po cesti do drugega vrha, na drugi strani. Na poti, ki pelje na Visoko, se ustaviva, narediva skupno fotografijo in se spustiva proti dolini.

''Selfie'' pred spustom

Po peš poti se spustiva v dolino. Uživam kot muha na dreku, s tem da zraven še vriskam od veselja.

Čez travnik priletiš direktno do zapuščene kmetije

Veselje ni trajalo dolgo, saj kar naenkrat slišim kako naredi pssssssssss. Spusti zadnje kolo in že spet predrta guma. Nimam sreče s temi gumami, saj je že tretji defekt v treh tednih.

''Razmontiran bicikl''

Pred tem, ko sem v zadnje kolo vstavil zračnico, sem imel ''šlavf loss''. Ker je pri tem v gumi mleko, se mi je ''zapacal'' ventil in nikakor ga nisva mogla odtegniti. Klešč nisva imela s seboj. Mufa vzame felgo in se odpelje do prvega kmeta, da bi lahko ventil odtegnil.

Regrat že kar lepo cveti

Končno pripelje felgo nazaj in na hitro vstavim zračnico v gumo, jo napumpam in že odletiva v dolino.

Mufa s felgo

Tehnični del peš poti - brez problema za Mufana

Na cesti se zmeniva, da bova pot nadaljevala proti Velenju, kjer sem si poizkusil popraviti gumo na kolesu. Poizkušal sem na bencinskem servisu in sicer z milom spraviti gumo nazaj v utor felge. Ni mi uspelo. Sam sem malo skakal po cesti, saj zadnja guma ni sedela, kot bi morala. Nadaljevala sva mimo Šenbrica proti Cirkovcam, kjer se cesta postavi dobro pokonci. Mufatov ''števc'' pokaže, da je bil klanec 19%.

Cerkvica v Šenbricu

Začetek klanca v Cirkovcah

Na vrhu klanca zavijeva desno in pot nadaljujeva proti Završam. Ob priklopu na cesto, ki vodi v Dolič, se še samo spustiva do Zakeršnika, kjer obereva markirano pot za Mislinjo. Spustiva se po peš poti, na koncu pa si vse skupaj začiniva še s spustom po smučišču do gostišča Vagon, kjer sva si privoščila zasluženo pijačo.

Bo treba kdaj tudi malo si odpočiti

Mislinja

Od Vagona je bilo potrebno še samo domov. Vedel sem, da me čaka še slabih 300 višincev in odločil sem se, da bom vzel pot iz Šentilja, skozi Malo Mislinjo do doma. V Šentilju se z Mufanom posloviva, sam pa zagrizem v hrib. Šlo mi je počasi, saj so bile moči že na koncu, ampak vseeno sem se pripeljal do Tisnikarjeve puše, od koder je bil še samo spust do hiše.