Traveling and exploring with JUMBO: Planinski dom na Košenjaku

Zjutraj se z avtom zapeljem do Izzyja, kjer naloživa kolesa. Odpeljeva se v Dravograd, saj sva si za cilj izbrala Košenjak. Avto pustiva na avtobusni postaji, midva pa se zapeljeva proti centru, kjer zavijema desno. Drživa se table Košenjak. Že v samem štartu se cesta postavi pokonci. Sva začela delati že na začetku :).Po nekaj sto metrih se pripeljeva do table, kjer je možna izbera dveh poti. Povprašava dekle, ki stoji na razcepu in nama zatrdi, da sta obe poti tisti, ki vodita do doma planaincev. Odločiva se za pot čez Ojstrico.

Star železniški most se obnavlja

Odločiva se za desno varianto

Počasi se bo postavilo pokonci

Po kakšnem kilometru zagledava prvo serpentino in tudi sonce. Slečeva jakne, saj je sonček prikukal na plano. Poleg tega vidiva, da se cesta dobro postavi pokonci. Zbijam prestave in zdi se mi, da mi jih bo počasi zmanjkalo. Klanec ne popušča. Uro prestavim na višinske metre in prestavljajo se tako, kot števec na bencinski ob tankanju avtomobila. V komaj nekih kilometrih se ustavi na 450 višinskih metrih in cesta se končno malo položi. Začnejo se zame prečudoviti razgledi in vozim z odprtimi očmi. Ne vem zakaj smo se vedno vozili samo na naših koncih, ko pa je samo par kilometrov stran tako zelo lepo.

Dvorec Bukovje

Pogled proti Dravogradu

Zasneženi vršaci v ozadju

Med samim vzponom naju zmoti nekaj markacij, ki so napovedala čisto drugačno smer, kot sva sprva predvidevala. Med samo potjo nama table kažejo kam vse je še treba iti. Imena so zelo zanimiva, od cerkve Sv. Duka do Treh križev itn., katere sva na samem spustu tudi videla.

Tako sva se počasi prebliževala cerkvi Sv. Janeza Krstnika in šoli Neznanih talcev - podružnica Dravograd. Ta kraj me je zelo navdušil. Bilo je tako lepo, da je izgledalo že kičasto. Na samo cerkev je bil naslonjen gromozanski snop, na travniku pa se je paslo škotsko govodo z kar nekaj mladički. Ogledala sva si turistično tablo in hkrati ugotovila, da imava pred samo še kar nekaj poti.

Počasi, a vztrajno proti cilju

Med potjo so naju navduševali dih jemajoči razgledi

Sv. Janez Krstnik

Osnovna šola

Pregled turistične table in iskanje peš poti

Muuuuuuuu

Kar nekajkrat sva se peljala mimo zapuščenih kmetij, ki so bile zelo lepe in se jih nekateri ne bi branili. Lepo je tudi tukaj, tako da bi se dalo brez problema tukaj živeti.

Končno sva priklopila na makedam, a sva hitro ugotivila, da je užitno voziti samo na levi strani, saj je desna stran vsa razmočena in mehka. V koloni sva se prebijala naprej in po nekaj kilometrih končno prišla do planinske koče na Košenjaku.

Zapuščena kmetija

Dom na Košenjaku

Pri sami koči naju je začela loviti ura, saj ob nedeljah Izzy ne sme biti na kolesu bolj dolgo kot do 12 ure. Tabla za vrh kaže 50 min in ker se ni možno peljati, tega časa ne bo možno razpoloviti. Odločiva se, da potisneva kolo do poti katera seka dve peš poti in se po njej spustiva v dolino. Začneva tiščati v hrib in kmalu se začne sneg. vedno več ga je in že kmalu začneva gazit do gležnja. Vidiva, da nima smisla in da od vožnje po takem ne bova imela nič. Oblečeva se in se spustiva kar po gozdni vlaki. Kam bova prišla, pač bova, si rečeva. Sama vožnja po snegu je prav zoprna, saj kolo gre kar po svoje in kot šofer na kolo nimaš skoraj nobenega vpliva.

Priprave na spust

Celo toliko ga je, da se ne da peljati

Tako se nekako prebijeva do ceste in se zapeljeva naprej po njej. Končno prideva do markacij, in zavijema na njih. Spet preseneti, kot vsak dan. Na samem spustu je polno zanimivih stvari. Od noro lepih hiš, Treh križev itn. Sama pot je tako lepa, da ves čas ponavljava, da bova še šla in to čim prej.