Za začetek sva se z Izzyem zmenila, da greva na Paški Kozjak, ker pa sem zjutrav v avtu zagledal, da je doma -1, sva rekla, da greva iskat sonce. Našla sva ga že v Velenju! Avto pustiva pri pokopališču, kjer zagrizeva v klanec in se podava proti Velikem Vrhu.
Pot naju po asfalni cesti vodi mimo številnih kmetij, kjer ljudje že opravljajo spomladanska opravila. Takoj sva se zavedala, da prihaja pomlad, saj sva se po nekaj sto metrih morala sleči, saj nama je že pošteno kapljalo iz čela. Zapodiva se naprej in slediva merkacijam in vsem raznim tablam, katere naju bodo pripeljale do samega vrha.
Končno zavijema z asfaltra in se po makadamski cesti s počasnim tempom prebijava počasi naprej. Tako sva kot blisk na razcepu kjer se lahko odločiva za peš pet. To tudi storiva in močno zagrizeva na peš pot. Tam srečava nekaj planincev in že čez nekaj trenutkov se na vrhu poleg cerkve sončiva.
Na vrhu občodujeva razglede in se počasi pripravima za spust. Pripelje se nek domačin s kolesom in povprašava ga, kaj se splača peljati navzdol. Svetuje nama in že imava spuščene sedeže in za dobrih nekaj minut sva že pri gostišču Jug, kjer se začne asfalt. Malo se zapeljeva še po asfaltu navzdol, da potipava, če je še kje kakšna peš pot. Ker le te nisva našla, zagrizeva nazaj v klanec in proti vrhu.
Na vrhu se zopet pripraviva na spust in se po peš poti spustiva proti Šoštanju. Spust je noro hiter in za prvo turo kar primeren.
Za prvo turo kar dobra izbira in še za kdaj ponovit. Res pa je, da sam spust ni ne vem kakšen presežek, v smislu dolžine. Veliko je kolesarjenja tudi po asfaltu, kar pa s takšnimi kolesi ni ravno WAW.
Zemljevid poti:
Višinski graf:
