Kremžarica

Danes je bila v planu Kremžarica. Že v soboto me je Izzy upozoril, da bo na Kremžarico šlo kar nekaj ljudi. In res jih je na Legnu čakalo kar nekaj. Vsega skupaj se nas je na Kremžarico podalo 13 kolesarjev in od tega tudi 3 punce. Sam sem Risu včeraj obljubil, če se nam pridruži, mu bom pri vzponu delal družbo in tega sem se tudi držal. Tako sva z Risom opazovala dogajanje iz ozadja.Pot smo začeli na Legnu in se mimo Papeža podali po cesi do koče pod Kremžarjevim vrhom.

Zbirno mesto na Legnu

 Veriga kolesarjev je bila kar dolga

Risko trga ko norc

Med samo potjo smo se kolesarji med saboj čakali, saj smo nekateri bili počasnejši in je hitrejša skupina vsake toliko naredila krajšo pavzo. Mi zadaj te pavze nismo bili deležni, saj zmeraj ko se zadnji pripelje, skupina ki počiva, odpelje. Tako se je ponovilo kar nekajkrat. Med samo potjo navzgor smo kovali plane, kje se bomo spuščali v dolino in posledično bili pozorni, če je kje kakšna nova pot, katere še ne poznamo.

Kažipot

Razgled na mislinjsko dolino

Ker smo že naprej vedeli, da gremo na kočo čez Pantanija, smo na križišču zavili proti kmetiji Lampret, kjer se pot nekoliko položi in se tako lahko kolesar vsaj malo spočije, do zmanenitega vzpona. Prišli smo na višino, kjer je na cesti še vedno sneg, zato je bilo potrebno biti še bolj pozoren, posebej pri kratkih spustih.

Ne nismo šli k Primožu!

Nekje na poti so doma tudi škrati

Pot nas je vodila k najbolj strmemu delu poti. Pot se je postavila pokonci in pred nami je bil klanec, ki mu koroščci pravimo Pantani. Vedeli smo, da bo danes nezvozljiv, saj je na Kremžarici kar nekaj svežega snega. Kljub temu je Izzyju zmanjka le nekaj metrov. Itaq, če sem mu jaz prej špuro naredil :). Na vrhu srečamo še nekaj planincev, ki se nam umaknejo in tako vzpon zaključimo na koči, kamor se gremo pogreti in se malo okrepčati. 

Pantani

Razgled proti dravski dolini

Le še spust do koče

Wihaaa

Koča pod Kremžarjevim vrhom

Po kavi in čaju se zopet spravimo nazaj na mraz. Počasi se spravimo in se podamo v dolino po šmarški peš poti. Na samem spustu se razdelimo v skupine, saj vsi ne želijo voziti po peš poti in se tako na nekaj odsekih odpeljejo po navadni makedamski cesti.

Začetek spusta

Da se ne izgubimo, se počakamo

Če je že Velikonočen ponedeljek, naj bo tudi Đoni na sliki

Konec ''lušnega''

Spust zaključimo pri Gasilskem domu na Legnu, kjer se odločimo, da gremo odvozit še Izzyjevo ''singlo'' z Golavabuke. Tako smo se lotili še vzpona do kmetije Lešnik, od tam pa samo dobre 3 minute spusta do Tomaške vasi.

Še zadnji pogled proti dolini

Sedaj je potrebno počakat še samo na vikend in zopet bo lušno. Le kam se bo šlo?

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 31,15 km

Max višina: 1162 m

Vzpon: 1290 m

Spust: 1360 m

Povprečna hitrost: 8,2 km/h

Čas vožnje: 3 ure 46 min