S kom drugim, kot z Izzyjem sva se zopet dobila v Dovžah pri Avtobusni in ga mahnila proti Mislinji. Že dan prej me je klical Joc, da bi se pridružil na kolesu, če se slučajno gre kam. Tako sva pri Vagonu z Izzyjem naredila pavzo, poklicala Joca, ki pa se ni javil. To je pomenilo, da sva sama. Tempo sva si ''naštimala'' bolj turistično, saj je mene med tednom lovila bolezen, Izzy pa je preveč kolesaril in je imel trde noge. Na sami poti proti Mislinji, sva se dogovorila, da se bova na Kozjak podala po drugi poti in ne enaki kot pred tednom dni, zato sva zavila proti Vasi in čez hrib po ''singli'' v Dolič.
Pogled nazaj na Mislinjo
Še par metrov do sputa v Dolič
Spustiva se mimo cerkve do gostišča Repolusk, kjer prečkava cesto in zagrizeva v hrib. Že po parih metrih vzpona, ko je bilo potrebno prestaviti na malo ''šajbo'' mi z zobnikov pade ketna in se zagozdi med samo gonilko. Izzy se nič slabega sluteč in v mislih, da bom to rešil, hitro odpelje naprej. Po skoraj 10 minutah ''matrarije'' ketna noče nazaj na zobnike. Pokličem Izzyja in mu povem, da ne morem naprej. Pripelje se nazaj, iz nahrbtnika potegne orodje in razstaviva pol gonilke. Uspe nama rešit ketno in odpeljeva se naprej. Po standardni poti se pripeljeva do cerkve na Paškem Kozjaku. Vreme je prečudovito in tako toplo, da se nočeva motiti, ko sonček sije na naju.
Kmetje so že pridni
Izzy:''še malo, pa boš na vrhu!''
Pri pokopališču se preoblečeva, saj sva oba mokra od potu, saj je sam vzpon bil kar topel. Ko sva pripravljena, da pot nadaljujeva po grebenu in sicer po peš poti, do naju prileti lokalni župnik, ki nama prepove nadaljevanje po markirani poti, češ da bova naredila preveliko škode in da lastnik poti je on. Po nekaj minutah pregovarjanja se od župnika posloviva in nadaljujeva pot po navadni makedamski cesti. Drživa se smerokazev, ki kažejo pot prot Vitanju. Ustavima se tudi na neki kmetiji, kjer vprašava, če nama lahko povedo, katera pot pelje do Basališča. Prijazni kmet naju napoti po pravi poti in tako se po dobrih 3 urah in pol znajdeva na vrhu Basališča. Basališče je najvišji vrh Paškega Kozjaka in meri v višino 1273 m. Seveda se na sam vrh ni dalo pripeljati. Bilo je potrebno kolo tudi malo poriniti ali pa ga dati na hrbet in ga do samega vrha nesti.
Spremljalo naju je lepo vreme in lepi razgledi
Po ceti do peš poti na Basališče
Končno naju pozdravi tabla
''Joža - požen''
Vrh Basališča - ''tk sma se matrala za š'to sliko, pa še uspela ni''
Na vrhu sva se malo odpočila, se napila in spustila proti Vitanju. Sam začetek poti ni bil preveč obetaven, saj je na sami poti bilo polno kamenja in skoraj ni ga bilo ovinka, ko ne bi moral stopiti s kolesa. Drugi del poti, je navdušil, saj je peš pot postregla z veliko zanimivimi detajli. Od skokov, do tehničnih odsekov, sam spodnji del, pa bi bil zelo lep in zanimiv, ampak so zobe pokazale posledice požleda, tako da je bilo potrebno kar nekajkrat s kolesa in ga dvigniti čez samo drevje.
Zgornji del ni navdušil
Lep srednji del
Ob samem prihodu v center Vitanj, sva takoj zavila na bencinski servis, kjer sva si privoščila malo ''cukra'' v Coca Coli, saj naju je čakalo še brcanje po navadni cesti nazaj do doma.
Vitanje - Ksvet
Zemljevid poti:
Višinski graf:
Statistika:
Dolžina: 45,55 km
Max višina: 1284 m
Vzpon: 1455 m
Spust: 1445 m
Povprečna hitrost: 9,7 km/h
Čas vožnje: 4 ure 42 min