Proti Vernarici 2.05.2015

Zjutraj se zapeljem z avtom do Izzyja, ki me že čaka. Razpakiram kolo in že hitiva po kolesarski do Šmartnega. Tam je zbirno mesto, če se nama še kdo pridruži. Pripelje se še Daša in skupaj odrinemo skozi Dobravo proti Podgorju.

Vreme ni kazalo ne vem kako obetavno

Skozi Dobravo

Pot nas vodi naprej proti Suhem Dolu, kjer zavijemo na panoramsko pot proti Prevolniku. Peljemo se mimo kmetije Glasenčnik in pogledamo, če je Rupreht na vikendu. Ker je bilo vse prazno, nadaljujemo z zmernim tempom naprej. Noge so bile kar malo utrujene od prejšnje ture!

Mimo Glasenčnika

Ti pa ne boš hitrejša, je rekel Izzy

Mimo Pevolnika nadaljujemo proti Vernarici, a ne za dolgo, saj se odcepimo od ceste, ki vodi proti njej. Zavijemo desno in se malo spustimo. Na koncu ceste se nahaja nekakšno obračališče za gozdne kamione, ki nalagajo les, mi pa nadaljujemo po gozdni vlaki, do spusta katerega sva raziskala z Izzyjem pred kakšnim letom. Ob prihodu do točke spusta, sva oba malo zmedene, saj ''single'' ni nikjer, ampak samo neka široka gozdna vlaka. Daša je kar malo razočarana, saj sva ji oba obljubila, da bo danes vozila ''singltracke''. Spustimo se po vlaki, vmes pa ji Izzy zagotovi, da ''single'' še bodo. Zapeljemo se mimo vikenda, ki stoji na prelepi vasi in se spustimo naprej do gostilne Balek.

Vreme se je izboljšalo 

Lep vikend in the middle of nowhere

Pri Balek srečamo gospoda, ki je domačin in ga malo povprašamo za pot. Svetuje nam, da naj se samo malo povzpnemo in po gozdni cestni nadaljujemo pot proti Svetemu Duhu. To tudi storimo, del poti nam dela družbo celo gospod, ki nam je povedal za pot (on seveda peš). Razidemo se, mi pa nadaljujemo našo odisejado in po peš poti zapeljemo v Raduše.

Table ob tematski poti

Kot je rekel gospod, smo zavili pri vikendu desno

Lepo je na levo in na desno

Noro lepi razgledi

Ob prihodu v Raduše, se dvignemo še na hrib pred nami in se po poti spustimo v Žančane k strelišču in nadaljujemo proti prvi gostilni, kjer si ga privoščimo. 

Še užitka

Z Izzyjem nadaljujeva še po kolesarski do avta in jaz še potem domov.

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 40,90 km

Max višina: 920 m

Vzpon: 1070 m

Spust: 1065 m

Povprečna hitrost: 10,70 km/h

Čas vožnje: 3 ure 49 min

1.05.2015 - Praznik dela na koči pod Kremžarjevim vrhom

Za praznik dela, sta se najavila, da prideta na obisk Meta in Žine. Izrazila sta željo, da bi rada odpeljala kakšno ''singlo'' na naših koroških koncih. Kot ponavadi, se za prvega maja gre na Krmžarico in to sem jima tudi obljubil. Seveda sem malo poklical naokoli in kolegom povedal, da se gre s kolesi malo na potep. Že dan prej, mi je Izzy predlagal, če imala prijatelja z notranjske čas, bi turo malo podaljšali, zato tudi ta opcija ni bila izključena.
Ob 8. uri, kot smo bili dogovorjeni, se pripeljeta Meta in Žine, raztovorita kolesi in že smo se po kolesarski stezi peljali proti Slovenj Gradcu. Vmes poberemo še Izzyja in se okoli 8.30 ustavimo pri Zadrugi v Šmartnem. Ker ni bilo še nobenega, se odpravimo v kaffebar na kavo in tam dočakamo še Lojzna in Mufana.

Jutranji kofein

Dogovorimo se, da bomo turo res malo podaljšali in se zapeljali čez Hudičev greben do Mačkova križa in potem čez Pantanija do koče. Tako smo se podali mimo Lampreta do Klevža, kjer smo zavili na Temnikarja in priklopili na cesto, ki vodi do Svete Barbare. Sam sem začel malo preklinjati, saj sem se ta teden že tretjič vozil po isti cesti. 

Proti Lampretu, je bilo kolo treba tudi malo potisniti

Cvetnega prahu ne manjka

Pri kmetiji Lešnik zavijamo desno proti kmetiji Klevž

Robi ni hotel narezati domačih koncev :-)

Še kravam ni blo jasno, ko je nekaj švignilo mimo

Končno smo se povzpeli do križišča, ki vodi do koče Planinc, Kremžarice ali Partizanke. Vzeli smo pot proti Kremžarci in sicer čez Hudiča. Nora peš pot z nešteto koreninami. Velikimi in malimi. Tudi kakšen ''drop'' se najde vmes. Bila je vozljiva in še jo bo potrebno ponovit. 

Levo proti Kremžarici

Čez Hudiča do Mačkovega križa

Norooooo fajn

Od Mačkovega križa je sledil še samo vzpon čez Pantanija in krateka ravnina do koče. Tam je bila vsakoletna prireditev, kjer smo si privoščili Pasulj in spisli malo čaja. Bilo je kar hladno, zato smo se hitro odločili, da odrinemo proti dolini. Mufa in Lojz sta ostala na koči, mi pa po strmi peš poti proti Kerniku. 

Na koči

Pri Kerniku desno

Ker je peš pot ta dan zelo obremenjena, smo vzeli pot mimo soda - vikena narejenega iz soda. Pred nami je bil kratek vzponček, potem pa 10 min uživanja v dolino. 10 minut se je hitro potegnilo na 20 minut, saj sem zopet imel ''defekt''. Nisem mogel verjeti, saj je bil že četrti v tednu in pol. Na hitro zamenjam zračnico in se spustimo v Slovenj Gradec. Odločimo se, da obiščemo še Rahtel, saj nam je časa ostalo še na pretek. Na Rahtel se vzpnemo po normalki in sicer po asfaltu. Ob vsej veličini vzpona smo lahko občudovali domače živali in se po slabih 30 minutah ustavili na vrhu pri stolpu.

Prašiči se pasejo prosto po Prešernu

Ta pa ima velik ego

Razgled z vrha Rahtela

Tako nas je čakal še samo orgazmični spust v Slovenj Gradec. Tam smo si privoščili kafe in pivo, ter se po kolesarski vrnili do izhodišča v Mislinji.

Meta in Žine, pridita še kaj!!! Fajna družba sta bila...

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 52,71 km

Max višina: 1224 m

Vzpon: 1550 m

Spust: 1560 m

Povprečna hitrost: 9,8 km/h

Čas vožnje: 5 ur 21 min

Turno kolesarski izlet na Partizanko

Danes je bil na programu izlet na Paučkove bolnice in podaljšek na Partizanko. Nekaj ljudi se je prijavilo in tudi vreme so vremenarji zrihtali, zato je bilo izlet treba izpeljati. Zbirno mesto je bilo v Šmartnem pri Zadrugi in sicer ob 9. uri. Sam sem se zapeljal z avtom do Izzyja, kjer sem kolo razpakiral iz prtlažnika in se skupaj z Izzyjem odpeljal do Zadruge. Prišla sva prva in ura je bila pet minut do polne ure. Točen kot ponavadi se pripelje Mufa, za njim pa še Matic. Nekaj časa še počakamo in ko že skoraj odinemo, se pripeljeta še Pero in Jan. Ker je bila najavljena tudi Karmen, jo Jan pokliče in dobi odgovor, da je danes na žalost ne bo. Tako se hitro dogovorimo, da bomo turo malo prilagodili in se odpeljali proti Paučkovim bolnicam mimo Barbare. Vmes se je Mufa zapeljal domov, na hitro zamenjal kolo, saj se je do Zadruga pripeljal s ''trdakom''. Zmenimo se, da se počakamo pri Papežu in od tam skupaj nadaljujemo prot Barbari.

Prav lepo je pogledati kako plapolajo zastave

Po slabe pol ure Mufa že čaka pri Papežu in tako z lahkotnim tempom nadaljuejemo po cesti, ki vodi Kremžarico. Skupina se malo razpotegne in vsak si dobi svojega kamerata in z njim klepeta, da čas hitreje mine. Ko smo se pripeljali do prostora, kjer ja bil včasih kontejner, se počakamo in pot nadaljujemo skupaj.

Proti Papežu

Ihhhaaahhha

Kaj se imajo toliko za pogovarjati

Višje še ni listja na drevesih

Skupina je zopet skupaj in tako nadaljujemo proti Sv. Barbari. Pot je zelo lepa in tudi strma ni. Ves čas se vozimo po plastnici, po nekaj kilometrih pa se priključimo na cesto, ki pelje proti Partizanki in Paučkovim bolnicam. 

Sveta Barbara - zaveznica rudarjev

Če ima kdo lepši ''bicikl'' naj dvigne roko

Pogled nazaj

Od trenutka, ko smo se priključili na cesto ki pelje na Partizanko nas je pričakal  še samo vzpon do križšča Partizanka - Kope, kjer smo se dogovorili kako bomo pot nadaljevali. 

Križišče Partizanka - Kope

Pero in Jan se odločita, da nadaljujeta na Partizanko, mi pa se odločimo, da se bomo zapeljali po peš poti mimo Jerloške seče v Dovže. Spust ne pusti počivati. Na samem začetku spusta nas je malo zeblo, ampak sam spust nas je do dobra ogrel. 

Jerloška seča

Tako se je tudi drugi turni izlet končal uspešno!!!

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 40 km

Max višina: 1302 m

Vzpon: 1070 m

Spust: 1095 m

Povprečna hitrost: 10,8 km/h

Čas vožnje: 3 ure 41 min

Podaljšani Kozjak

Včeraj sva se zmenila z Mufanu, da se greva malo zapeljat. Dolgo sva se usklajevala, ampak uspelo nama je. Že včeraj je padla odločitev, da se zepeljeva za začetek na Kozjak, naprej pa bova videla kam naju bodo peljale noge. Štartam ob 9:15, saj sva na avtobusni zamenjena ob 9:30. Točen kot švičarska ura, se pripelje Mufa in odpeljeva se po kolesarski v smeri Mislinje.

Ob zadnjem znaku je ura odbila pol deset

Ustaviva se v Vagonu, kjer si privoščiva jutranjo kavico. Po kavici se dogovoriva, da naju bo pot vodila čez Vas v Dolič, od koder sva napadla vzpon na Kozjak. 

Čez čudovit Borov gozd

V Doliču mlaj že stoji

Vzpona se lotiva kar v dobrem tempu, tako da nama za nekaj časa zmanjka besed in goniva v tišini. Po nekaj metrih vzpona tempo malo pade in pogovor zopet steče. Obujava spomine, kako je bilo pred točno enim letom, ko nama je Igor v Čilu skuhal domočo juho. Danes je točno eno leto, odkar sva pristala pri njegovem bratu, ki ga zelo pogreša (razbrano iz pogovora). Na sami poti obožujeva razgled na Sv. Mohorja, ki se nahaja le par sto metrov stran od najine začtane poti. 

Sveti Mahor v ozadju

Po začetnem vzponu priklopiva na cesto, ki prihaja na Kozjak z druge strani. Cesta se nekoliko položi, midva pa se peljeva kot kakšna turista. Ko se cesta zopet začne vzpenjati, Mufa pogleda nazaj in ugotovi, da sta za nama dva kolesatja in tempo se takoj dvigne. Začnem zafrkavat Mufana kam tako tišči, saj se nama nikamor ne mudi, on pa odvrne, da itaq vem kako je, če koga zagledam pred menoj. Sam nimam neke volje, da bi bolj pritisnil na pedalke, zato peljem v svojem ritmu. Ko se nama kolesarja približata ugotovima, da sta Seba in Grilc in hvala Bogu, da nisva začela tiščati, ker ne bi imela za Burek. Pojedla naju bi! Seveda se tempo takoj dvigne, ker kolega na 29'' tiščita bolj kot midva. Spregovorimo nekaj besed in odpeljeta se naprej, midva pa s svojim tempom nadaljujeva proti vrhu. 

Sebata in Grilca sva lahko gledala še samo v hrbet

Ob prihodu na vrh, pri šoli zagledava tabornike in preseneti me moj nečak Žiga, ki se je za vikend s taborniki potepal po Kozjaku.

Žiga na pomladovanju

Z vrha se spustiva do koče, od tam naprej pa po cesti do drugega vrha, na drugi strani. Na poti, ki pelje na Visoko, se ustaviva, narediva skupno fotografijo in se spustiva proti dolini. 

''Selfie'' pred spustom

Po peš poti se spustiva v dolino. Uživam kot muha na dreku, s tem da zraven še vriskam od veselja.

Čez travnik priletiš direktno do zapuščene kmetije

Veselje ni trajalo dolgo, saj kar naenkrat slišim kako naredi pssssssssss. Spusti zadnje kolo in že spet predrta guma. Nimam sreče s temi gumami, saj je že tretji defekt v treh tednih. 

''Razmontiran bicikl''

Pred tem, ko sem v zadnje kolo vstavil zračnico, sem imel ''šlavf loss''. Ker je pri tem v gumi mleko, se mi je ''zapacal'' ventil in nikakor ga nisva mogla odtegniti. Klešč nisva imela s seboj. Mufa vzame felgo in se odpelje do prvega kmeta, da bi  lahko ventil odtegnil.

Regrat že kar lepo cveti

Končno pripelje felgo nazaj in na hitro vstavim zračnico v gumo, jo napumpam in že odletiva v dolino. 

Mufa s felgo

Tehnični del peš poti - brez problema za Mufana

Na cesti se zmeniva, da bova pot nadaljevala proti Velenju, kjer sem si poizkusil popraviti gumo na kolesu. Poizkušal sem na bencinskem servisu in sicer z milom spraviti gumo nazaj v utor felge. Ni mi uspelo. Sam sem malo skakal po cesti, saj zadnja guma ni sedela, kot bi morala. Nadaljevala sva mimo Šenbrica proti Cirkovcam, kjer se cesta postavi dobro pokonci. Mufatov ''števc'' pokaže, da je bil klanec 19%. 

Cerkvica v Šenbricu

Začetek klanca v Cirkovcah

Na vrhu klanca zavijeva desno in pot nadaljujeva proti Završam. Ob priklopu na cesto, ki vodi v Dolič, se še samo spustiva do Zakeršnika, kjer obereva markirano pot za Mislinjo. Spustiva se po peš poti, na koncu pa si vse skupaj začiniva še s spustom po smučišču do gostišča Vagon, kjer sva si privoščila zasluženo pijačo.

Bo treba kdaj tudi malo si odpočiti

Mislinja

Od Vagona je bilo potrebno še samo domov. Vedel sem, da me čaka še slabih 300 višincev in odločil sem se, da bom vzel pot iz Šentilja, skozi Malo Mislinjo do doma. V Šentilju se z Mufanom posloviva, sam pa zagrizem v hrib. Šlo mi je počasi, saj so bile moči že na koncu, ampak vseeno sem se pripeljal do Tisnikarjeve puše, od koder je bil še samo spust do hiše.

Tipična pohorska hiša, ki pa na žalost propada

Pogled nazaj proti Kozjaku

Zemljevid poti:

Višinski graf:

Statistika:

Dolžina: 52,58 km

Max višina: 1077 m

Vzpon: 1860 m

Spust: 1865 m

Povprečna hitrost: 8,8 km/h

Čas vožnje: 5 ur 57 min